Črpalke za UZP so ključna infrastruktura za oskrbo ladij z utekočinjenim zemeljskim plinom (LNG), ki jim omogoča uporabo čistejšega in bolj trajnostnega goriva. Te postaje za oskrbo z gorivom služijo kot točke za oskrbo z gorivom, kjer se utekočinjeni zemeljski plin prenese iz skladiščnih rezervoarjev v plovila za njihov pogon ali energetske potrebe na krovu. Imajo ključno vlogo pri razvoju industrije ladijskega prometa na LNG.
Obstajajo tri glavne vrste črpalk za UZP:
1. Obalne postaje za polnjenje UZP:
Obalne črpalke za UZP so stacionarne naprave, ki se nahajajo na obali ali v pristanišču. Te postaje običajno prejemajo UZP iz obratov za utekočinjanje ali skladiščnih terminalov prek cevovodov ali plovil za transport UZP. Utekočinjeni zemeljski plin se nato shrani v kriogenih rezervoarjih na postaji za gorivo in se kasneje prenese na ladje z uporabo nakladalnih rok ali cevi. Obalne postaje za oskrbo z gorivom so znane po visoki zmogljivosti in zmožnosti obdelave velikih količin UZP.
2. Pontonske črpalke za UZP:
Pontonske črpalke za UZP vključujejo polnilno plovilo ali pontonsko plovilo, ki prevaža in dostavlja UZP neposredno na ladje. Pontonsko plovilo je opremljeno s skladiščnimi rezervoarji, črpalkami in nakladalnimi rokami ali cevmi za prenos UZP v sprejemno plovilo. Pontonske postaje za oskrbo z gorivom zagotavljajo prilagodljivost glede lokacije in lahko služijo ladjam v pristaniščih ali na sidriščih. Še posebej so uporabni na območjih, kjer je infrastruktura na kopnem omejena.
3. Ladijske postaje za polnjenje UZP:
Ladijske črpalke za UZP vključujejo prenos UZP med dvema ploviloma. Eno plovilo, znano kot plovilo za gorivo LNG, prevaža LNG in ga zagotavlja sprejemni ladji. Plovilo za polnjenje je opremljeno s skladiščnimi rezervoarji in opremo za prenos, kot so nakladalne roke ali cevi. Ladijske postaje za oskrbo z gorivom se običajno uporabljajo na območjih, kjer kopenske ali pontonske postaje za oskrbo z gorivom niso na voljo ali niso praktične.
